Matic Zorman, fotograf

Soba, v kateri so poleg golih, scufanih sten le še preproge in rožnata zavesa, a je kljub temu dom. Družina, ki v soju svetilke na tleh bere časopise. Stena, polepljena z otroškimi risbicami. In pod njimi deklici, obe z amputirano nogo. Otroci, ki nabirajo kamenje. In delavci, ki porušene stavbe spreminjajo spet v gradbeni material.

Vse te motive iz palestinskega vsakdana in še mnoge druge je v objektiv svojega fotoaparata lovil lani in predlani. Nekatere je nato objavil v Mladini, druge v Gorenjskem glasu, tretje smo si lahko ogledali na razstavah, nekaj pa jih je poslal tudi na natečaj za najboljše slovenske fotoreporterske dosežke. Čeprav jih je oddal v zadnjem hipu in brez vsakršnih pričakovanj, so mu prinesle eno od dveh glavnih nagrad, nagrado Slovenia Press Photo za najboljšo reportažo.

Nagrajene fotografije so nastale v Gazi, največjem koncentracijskem taborišču na svetu. Večina tamkajšnjega prebivalstva so begunci iz drugih delov nekdanje Palestine, ki so zdaj del izraelskega ozemlja. Številni bivajo v nemogočih razmerah. Na približno 400 kvadratnih kilometrih se stiska več kot 1,5 milijona ljudi, med njimi je kar 56 odstotkov otrok.

Prav zaradi palestinskih otrok je začel od blizu spoznavati Bližnji vzhod. Novinar Erik Valenčič, eden naših najboljših poznavalcev tamkajšnjega kompleksnega dogajanja, je takrat še pisal za Mladino in pripravljal se je na reportažo o otrocih iz Gaze, ki so prišli na zdravljenje v Rehabilitacijski center Soča v Ljubljani. Ker so bili vsi Mladinini fotografi zasedeni, je takratni urednik fotografije Borut Peterlin vpoklical zunanje okrepitve. Priložnost je dal njemu.

Prej je kot fotoreporter spremljal le domače dogajanje, tistega junija pred dvema letoma pa se je več tednov družil z otroki, ki so v očeh sicer imeli »sonce in svobodo«, a so s svojimi pohabljenimi telesi in pretresljivimi zgodbami pričali o tem, zakaj je tako nujno zaustaviti vojno in humanitarno krizo v Gazi.

Ta izkušnja ga je globoko zaznamovala, in ko je Erik predlagal, naj se mu pridruži na poti v Gazo, se ni obotavljal. Že prvi dan je bil tarča opozorilnih strelov. Hip zatem se je znašel na »nišanu« tanka. Marsikdo bi že takoj obupal, on pa je sredi vsega tega kaosa našel samega sebe. In predvsem odločnost, da pokaže zgodbe, ki so tam, dan za dnem, a so pogosto skoraj povsem spregledane. »Gaza niso le stereotipne podobe izraelskih tankov in zamaskiranih palestinskih upornikov ali pa razstreljenih stavb, s katerimi nas bombardirajo mediji, temveč jo sooblikuje nešteto zgodb povsem običajnih ljudi, ki so prisiljeni živeti tam, v nesvobodi, in se nekako znajti vsak po svoje. In prav njihove zgodbe se mi zdijo ključne,« pravi.

Prepričan je, da je lahko verodostojen le, če poskuša takšne zgodbe živeti tudi sam. Zato je navezal pristne stike, se zlil z okolico in jo fotografiral takšno, kot je v resnici – neolepšano, iskreno. Res pa je, da teh zgodb marsikdo ne želi slišati. Ob njegovi nedavni fotografski razstavi v kranjski knjižnici sta imela pripombe tako izraelski kot ameriški veleposlanik.

Ni presenetljivo, da ga navdihujeta lik in delo publicista Hunterja S. Thompsona in fotografa Kevina Carterja. A zaveda se, da njegove fotografije ne morejo prinesti miru. Vojna je prevelik biznis. Zato upa, da bodo spremenile vsaj koga od nas, ki živimo tukaj, se ves čas pritožujemo in ne znamo ceniti tistega, kar imamo. »Če bi se vsaj malo ozrli po svetu in videli, v kako težkih razmerah živijo mnogi, bi se gotovo osvobodili vse te ignorance in umetno ustvarjenih potreb, ki nam jih vsiljujejo vedno nove reklame,« je prepričan.

Žal sprememb v naših glavah za zdaj še ni opazil. A niti približno ne bo odnehal. Zdi se, da je tudi fotoreportersko delo na domačem terenu podredil temu, da mu služi kot orodje, s pomočjo katerega lahko še naprej pripoveduje takšne zgodbe. S prihranki se vrača na Bližnji Vzhod in prav zdaj spet kuje načrte za svojo vnovično vrnitev.